Letos sem se že drugo leto zapored odpravil na UTVV. Tako kot lani sem izbral 30 km dolgo traso z malo manj kot 2000 višinskimi metri. Trasa je res lepa, a tudi naporna; dva ostra vzpona in en zahteven spust ne dopuščajo napak. Poleg tega nam je letos vreme ponagajalo. Tako smo v začetku aprila že vsi trenirali v poletnih oblačilih, nato pa nas je presenetil sneg.

Tako smo vsi zadnji teden spremljali napovedi in nismo vedeli, kako se pripraviti. Organizatorji so ubrali pametno taktiko in dodali obvezno opremo, ki na srečo ni bila potrebna. Ko sem prišel v Ajdovščino, me je nežno božal sonček in kazalo je na res lepo vreme za tekmo.

A vreme si je vmes parkrat premislilo in menjavalo med dežjem in vetrom. Sonček se je pokazal, ko sem prišel v cilj, kjer me je nasmejan pričakal Uroš Bitenc ter res dobra prijateljica Špela in njena sestra Maja.

Tekmo sem začel pametno, morda malce prepočasi oz. v prepočasni skupini, saj sem čutil, da bi noge zdržale višji tempo, a se je skupina večkrat na manjših hribčkih ustavila in tako sem prvi vmesni čas imel skoraj pol ure slabši v primerjavi z lani. To me je malce podžgalo in sem vklopil pogon. Tako sem do drugega vmesnega časa pridobil več kot pol ure prednosti v primerjavi z lani, počutil sem se odlično, pametno sem doziral gele in magnezij ter komaj čakal, da si napolnim bidone z novo tekočino. Čeprav načeloma obožujem tek v rahlem dežju, me po tistih blatnih in določenih zasneženih skalah ni prav nič razveselil, saj sem moral malce bolj previdno stopati, in tako sem na spustih bil vsaj minuto na km počasnejši, kot bi lahko bil, a nisem želel tvegati padca.

Do tretje okrepčevalnice se je vleklo, kot tudi lani, Mala gora bi se morala preimenovati v Hudičeva gora, saj je ni in ni konca. Za razliko od lani, sem letos vsaj kondicijsko bil dobro pripravljen, nato pa je prišel 2 km spust po snegu, kjer smo vsi zavirali, ker je že tako ali tako drselo. Med potjo smo si tekmovalci pomagali, se spodbujali in se menili o tekih, na katerih smo že bili, in kam še gremo, in tako je čas hitreje minil. Na 3. in zadnji okrepčevalnici sem si še zadnjič natočil bidone, pojedel nekaj soli in popil Cedevito ter se odpravil na 7 km spust, ki bi lahko bil poimenovan kamikaza, saj je smrt za noge in hrana za krče, a končno sem prišel do vznožja in čakalo me je še samo 3 km ravnine, katere sem odtekel skupaj s sotekmovalcem in tako prišel v cilj 1 uro hitreje kot lani. Čeprav sem si želel še pol ure hitrejšega rezultata, sem glede na dane razmere bil zadovoljen in lahko samo rečem, da sem na sezono pripravljen.

Na koncu se lahko samo zahvalim organizatorjem in prostovoljcem za še eno več kot odlično prireditev ter seveda Alešu in Anžetu za 100 miljsko razdaljo v manj kot 20 urah.