Kot otrok sem treniral veliko različnih športov, od rokometa, košarke, atletike in namiznega tenisa. A nato je nastopilo obdobje srednje šole in faksa, kjer sem zaradi vseh obveznosti dal šport na stran in tako začel pridobivati kilograme. V začetku leta 2020 pa je nastopila nova doba. Covid-19 in zaprtje države. Takrat sem se odločil, da je super čas za spremembe. In začel sem kolesariti. Vsak dan malo dlje. Tako sem septembra tistega leta naredil že 100-kilometrsko etapo čez Koroško. A nato je prišla jesen in zima. Za kolo je bilo premrzlo, zato sem začel teči, saj nisem hotel vsega napredka zavreči. Sprva je bilo težko, in sem že mislil obupati, a nato je šlo vedno lažje in vedno bolj sem užival v teku. Tako sem z pomočjo motivacije Garmina Slovenija in kluba Priprave odtekel svojo prvo 10-kilometrsko progo. Tek, ki je takrat zame predstavljal "WOW", je sedaj moj trening.

Tako sem v novi sezoni kolo zamenjal za tekaške čevlje in začel nabirati kilometre. Sprva brez treninga in brez zastavljenih ciljev, le za užitek in nabiranje kondicije. Nato pa vedno bolj strukturirano ter z vedno večjo željo po dobrem rezultatu. Tako sem si sredi leta zadal, da bi rad odtekel vsaj en tekmo na organizirani tekmi. Tako sem se udeležil juniorskega teka na Rogli (5 km), Konjiškega maratona (10 km) ter Ljubljanskega maratona (10 km). Vse sem odtekel z zame odličnim rezultatom in v teku užival. A vedel sem, da z več treninga lahko ta rezultat izboljšam. Tako sem po Ljubljanskem maratonu res naredil daljši tekaški predah, a kaj kmalu spet obul tekaške čevlje. Tokrat z malce težavami, saj me je kmalu po začetku teka začela motiti bolečina v podplatu. Tako sem moral prenehati teči in se sezuti. V upanju, da ni kaj hujšega, sem iskal odgovore pri prijateljih tekačih in tako prišel do spoznanja, da imam napačno obutev. Ko sem obutev zamenjal, je tudi tek bolje stekel, in povrnil se je začetni užitek. Tako sem se udeležil 13-kilometrskega teka po Mariboru z imenom Run4Motion, ter v 13-kilometrski preizkušnji užival. V cilj sem prišel z solidnim rezultatom za začetek sezone. Nato me je trener in dober prijatelj Nejc Borišč spravil v hribe. Skupaj sva odtekla lokalno tekaško traso Smrekovec-Komen. Proga sama po sebi ni zahtevna, a če si prvič tekaško v gorah, je tudi najmanjši hrib naporen. Takrat sem spoznal vse lepote hribov in kaj vse ponujajo. Tako sem tudi sam začel treninge prilagajati le temu in vedno bolj pogosto delal trail treninge. V gorah sem našel sebe, notranji mir in bil srečen. Ni lepšega kot na vrhu gore pogledati nazaj po poti, ki si jo opravil, videti vse razglede, popiti malo tekočine in se usedeti ter uživati v neskončnih trenutkih miru in zvokih narave. Tako sem se to leto udeležil prve trail tekme, po mariborskih gričih Tek4Križev. Tekma ni bila zahtevna, teren je bil izredno lep, označeno je bilo dobro, a je vseeno bilo treba nekaj taktike. Pri spustih, ki mi še danes ne gredo najbolje, sem veliko tekmovalcev spustil pred seboj in jih nato na vzponih dohitel in prehitel. Tako sem na koncu prišel na 10. mesto, saj sem 2 km pred ciljem napačno zavil in naredil dodaten krog. Sledilo je vroče poletje. Nisem imel motivacije za trening, tekma na Koroškem pa se je vsak dan bolj bližala. Tako sem odšel na Ultra trail K24 nepripravljen, ne da bi se zavedal, v kaj se spuščam. To je tekma, ki si zasluži svoje poglavje, in jo lahko najdete med opisi tekem. Tekma, kjer sem spoznal svoje meje, in kako jih preseči. Naš ultra tekaški Robert je dobro povedal: "Ko ne morejo več teči mnogi, začne teči srce." Odpoved oz. predaja na tekmi je možna samo ob izgubi zavesti ali poškodbi, ki ne dopušča nadaljevanja.

Tako sem odtekel tekmo, ki je več kot tekma in se zavedal, da na naslednjo tekmo moram iti bolje pripravljen. Nisem več iskal izgovorov in začel teči in delati treninge na lokalnem hribu, ki je postal skoraj moj zaščitni znak. Velikokrat sem tudi naredil trening na lokalni gori. Tako sem na Ultra trail Savinja šel veliko bolje pripravljen. Tekma je bila lepa, veliko bolj tehnična kot K24 in tudi daljša. V cilj sem prišel utrujen, a srečen, saj sem vedel, da z vsakim tekom stopam bližje svojemu cilju. Tako sem komaj čakal naslednji vikend, ko smo se ekipa iz fitnesa odpravili v Planico na najtežjih 400 metrov na svetu. Odločili smo se za štafeto in tako si naredili res odličen dan. Tekma je opravičila svoj sloves in res iz nas iztisnila zadnji atom moči. Ampak tega dneva ne bi zamenjal za nič, saj smo se res imeli odlično družbo. Nato je sledil kratek premor, morje in treningi teka in moči na SUP-u.

Po morju pa so sledile nove preizkušnje. Pripravljal sem se za polmaraton na Konjiškem maratonu in rekord na 10 km na Ljubljanskem maratonu. Slednji se je sicer zalomil, saj sem si na 3 km poškodoval koleno in odšepal do cilja z časom 51:35, kar je 6 minut več, kot sem načrtoval. A najprej Konjiški maraton. Ta ima v mojem koledarju prav posebno mesto, saj je bil to prvi tek, ki sem ga pretekel pod 10 minutami brez pavze. Tako sem se odločil ponoviti podvig le na daljši polmaratonski razdalji. Zadani cilj je bil 2:15, in sem rekel, da če bom tam okoli, bom zadovoljen. Na koncu sem v cilj prišel z rezultatom 2:05 ter vesel, kot radio. Veliko so pomagali trail teki, saj 10 km po ravnini je veliko lažje kot 10 km po hribih. Tako sem vesel počasi šel domov na govejo juho, katera je najboljše regeneracijsko zdravilo. Žal ne pozdravi krče, a vsaj napolni telo z vsem potrebnim za delovanje. Nato so sledili treningi in priprave za Ljubljanski maraton. Želja po rezultatu 45 minut na 10 km je bila velika in se zdela dokaj dosegljiva, a žal se je na 3 km vse skupaj zalomilo. Tekli smo lep tempo 4:50, bilo je odlično, pogovarjali smo se in mislil sem si, da če bo tako šlo naprej, bom v 8 km samo malce pospešil in tako prišel v cilj z želenim rezultatom. A še preden sem se zavedal, sem nerodno stopil v lukno na cesti in spodrsnilo mi je koleno. Sedel sem se na tla, malo zmasiral in poskušal nadaljevati. Bolečina je bila grozna, a nisem hotel odnehati. Tako sem v cilj prišepal z solidnim rezultatom in se odpravil na urgenco. Na srečo je bila samo nategnjena mišica in ni bilo nič strgano. Ampak vseeno je bil obvezen teden dni počitka. Po dobrem tednu dni nisem več zdržal in sem šel na preventivni tek. To pomeni lahek tek v bližini doma, če se karkoli zgodi. Tako sem spet začutil jutranji veter, mir, spraznil glavo in bil v svojem svetu, svetu teka. Kar naenkrat sem pogledal na uro in vedel, da sem na 8 km in sredi Vinske gore. Tako sem si rekel, da bom naredil en dober trening. Bolečina v kolenu je še vedno bila, a le pri spustih. Tako sem tekel bolj "na izi". Naslednji dan sem hotel koleno preizkusiti tudi na strminah v gozdu. Tako sem se dobro razgibal, opravil tekaško abecedo in pospeševanja, ter tako koleno dodobra ogrel. Tekel sem na lokalni hrib Koželj, ki je moja priljubljena trening lokacija. Občutki so bili fenomenalni, spet sem bil nazaj v igri. In začeli so se treningi za zadnjo tekmo sezone, Velenje Trail. Trail po lokalnih hribih, samo 17 km in samo 800 m višinske razlike, a vseeno zahteven teren. Vreme je bilo odlično, okoli 3 stopinje, malo dežja, malo snega, veliko blata in odlično vzdušje. Na tej tekmi mi ni bil pomemben rezultat, pomembno mi je bilo, da uživam, pozabim na uro in spraznim glavo, kot na treningu. In takrat sem najboljši. Sam rezultat ni presežek. Če bi hotel, bi z lahkoto odtekel vsaj 15 minut bolje. A včasih je bolj pomembno poslušati srce kot pa štoparico. Tako se je sezona 2022 zame končala, z le eno poškodbo. Nova sezona bo pa tekmovalno manjša, a po kilometrih veliko, veliko daljša.

Tako so se začele priprave na sezono 2023. Sezono, ki je obetala, da bo prelomna. Da bom dokončal svoje cilje in začel graditi na večjih. Tako sem se pridno podal v treninge, tekel, kolikor mi je dopuščal čas, se preizkušal v različnih športih, ter začel gledati tudi na psihično pripravljenost. Samo sezono sem otvoril izredno dobro, saj sem bil med najboljših 100 na Balkanu v 5 km cestni preizkušnji. A to ni moj teren. Moj motor se pri 5 km komaj ogreje in zaživi pri 15 km. Tako sem se podal na 24 km preizkušnjo K6 Trail Savinjska. Še eden izmed tekov, ki si zasluži naziv preživi ali umri. Res peklenska preizkušnja, ki me je zaradi driske in siljenja na bruhanje stala diskvalifikacije 4 km pred koncem. V jezi sem začel še bolj močno trenirati, saj glava ni hotela priznati premoči telesa, in tako sem se udeležil UTVV 30 km preizkušnje. Vroč april in greben Nanosa, ki je brez sence, je pustil veliko posledic. A največ jih je v glavi. Spoznati nove ljudi, ki mislijo enako, si pomagajo, in priti v cilj ter premagati samega sebe, je največja zmaga. Tako sem zadovoljen, a utrujen, se počasi vračal nazaj, z mislimi že pri naslednji preizkušnji. Tokrat cestni. Odločil sem se, da se končno preizkusim na kraljevi razdalji cestnega maratona ter vidim, kako mi gre tam. Edini sončen dan v maju, smo se tekači zbrali pred hotelom Radin. Odtekli 2 polmaratonska kroga ter v cilj prišli nasmejani. Kaj lahko rečem po prvem pretečenem maratonu? Si lačen, a ne moreš jesti, si žejen, a ne moreš piti, si zmatran, a vesel, noge te bolijo, a bi skakal od veselja. A tukaj se pot ni ustavila. Nadaljevala se je z Kočevsko Outdoor 60 km. Prvič sem presegel razdaljo 50 km. Občutki so nenormalni. Gre ti na jok, na smejanje, pomagaš si. Čeprav sem si na 40 km zvil gležen in mi je do cilja pomagala sotekmovalec, sem bil vesel, sem stisnil do konca.

Nato so se priprave, ki niso šle po načrtih. V službi sem dobil več dela in tako zanemarjal treninge. Iz 100 km na teden sem prišel na 20 km na teden. Vse bolj pa se je bližala tekma leta. Zadal sem si cilj 100 km K24. Toda vse ni šlo tako lepo. 1 teden pred tekmo so Slovenijo zajele hude poplave, ki so Koroško skoraj izbrisale iz zemljevida Slovenije. Tako se je tekma prestavila na naslednje leto, ko bom bolje pripravljen.