Prišel je dan odločitve, ko se je odločalo, ali sem pripravljen na največjo tekmo sezone ali ne - tekmo v Kočevju. To je bil test, ki ni preizkušal samo telesne pripravljenosti, ampak tudi moje psihične vzdržljivosti. Na sporedu je bilo 60 km neokrnjene narave in več kot 2000 nadmorskih metrov vzponov.

Zgodaj zjutraj, ob 2:30, me je zbudila budilka, oznanjajoč dan tekme. Hitro sem se pripravil, nekaj pojedel in se odpravil k Nejcu. Skupaj sva se podala na pot proti Kočevju. Tam sva prispela precej zgodaj in zaman iskala kavarno, kjer bi si privoščila jutranjo kavo.

Ob 7. uri smo stopili na moker startni prostor, skupaj z ostalimi tekači, pripravljeni na izziv.

Štart je bil hiter, blatno in dokaj raven. Z Nejcem sva skupaj tekla do prve postaje za osvežitev, kjer sva si zaželela uspešen tek in nato nadaljevala vsak s svojim tempom. Tako se je začelo. Do 30 km je minilo precej hitro, vse je potekalo tako, kot sem si želel. Držal sem svoj tempo in pametno doziral vodo ter gele. Po 30 km so se začeli kilometri nabirati, hitrost se je zmanjšala, in začel sem občutiti pomanjkanje kondicije. Na približno 40 km sem imel še manjšo nezgodo in si zvil gležen, zato sem odšepal do cilja.

V cilju me je že čakal Nejc in mi čestital za prvo ultro. Tekma je bila res lepa, okolje odlično, proga pa odlično zastavljena. Po tuširanju v cilju sem si privoščil makarone, nato pa sva počasi odšla nazaj v Velenje. Domov sem prišel z bolečinami v gležnju, a s polno novih vtisov in občutkov, ter vesel, da sem na tekmi dal vse od sebe. Komaj čakam naslednje leto, da se znova udeležim 60 km Kočevsko outdoor.