In je prišel dan katerega sem v koledarju imel shranjenega in sem se ga malce bal.

Dan ko se vrnem na kraj kjer sem se prvič preizkusil v pravem trail tekmovanju in 2 leti nazaj začel svojo trail running tekmovalno pot.

To je tekma v Črni na Koroškem, kjer sem leta 2022 se pomeril na 24km dolgi razadlji in šel čez več psihičnih stanj. Tekma katera mi je dala vse lepote in grenkobe tega tekmovanja in me dodatno prepričala da sem to jaz.

Tako smo lansko različico tega tekmovanja prestavili na leto 2024, saj so lani Slovenijo zajele grozovite poplave in tekma je bila zadnja skrb, saj je veliko domačinov izgubilo streho nad glavo. A letos nas je na štartnem mestu na kraljevi razdalji bilo kar nekaj. In tako smo se ob 22:00 podali v lov za novimi izkušnjami in zgodbami katere bomo pripovedovali.

Najprej nas je pot vodila skozi star Koroški rudnik pod peco, ter nas pri Mežici obrnila v strmo pobočje Pece. Komaj sem čakal prvo okrepčevalnico a sem tudi šparal z močmi saj nisem hotel da se zgodi KOF2024. Tako sem prišel do Doma pod Peco in se razveselil nasmejanih obrazev, popol sem čaj pojedel nekaj soli in dotočil pijačo. Na to pa se je začel vzpon. Vzpon od doma do vrha Pece, je meni osebno bil ened najtežćjih, saj te stalno spremljajo table katere ti ne povejo ne časovnega limita ne kilometrov samo to da si na pravi poti. A hitro sem preišl na vrh in sledil je spust ter nova okrepčevalnica.

Te sem bil skoraj tako vesel kot tiste na Domu na Peci, saj je pomenilo da sem z prvim vzponom opravil sledijo še 4 veliki in en majnši. Tako sem se malce okrepčil ter nadaljeval pot čez Olševo ter na grebenu dočakal eden lepših sončnih vzhodov. Na hitro sem zamenjal naglavno svetilko za sončna očala ter nadaljeval pot proti Raduhi.

Raduha... Gora katero sem zasovražil, saj se po tisem jutranjem soncu vzpon tako vleče in ni in ni ga konca. A vsaka gora ima svoj vrh in tudi tega sem osvojil. Tukaj bi se res rad zahvalil novemu prijatelju in sotekmovalcu iz Nemčije s katerim sva skpaj pretekla pot od Oljšave do Smrekovca in si tako krajšala čas.

Na vrhu Raduhe smo bili poplačani z požirkom hladnega piva a na to je sledil spust ter nadaljevanje po meni bolj domačem terenu. Prišel sem na območje Smrekovca ali mojega trening terena. Od tukaj naprej je Dirk prepustil vodenje meni, saj sva večkrat zavila do kakšnega izvira in tako dodatno napolnila bidone z hladno vodo. Ko sem prišel do piramide na Smrekovcu sem vedel da je težji del poti za mano. Hitro sem nešel pot do koče kjer me je cačakal okusna pica. Tako sem se nasitil in odbrzež naprej. Ker je Dirk dobil turbo me je pustil zadaj a tukaj sem pobral nova 2 tekača ter skupaj z njima odtekel do cilja.

Po Smrekovcu nas je pot vodila do Slemena ter vse do vzpona na Uršljo goro katero res dobro poznam, tako smo se pred vzponom najedli in odžejali ter začeli še zadnji veliki vzpon. Pot je minila hitro in na vrhu smo bili v solidnem času glede na to kaj smo v tem dnevu že dali čez. Tako smo vsi mislili da sledi še samo spust in lahkoten tek do cilja. A smo se zmotili. Organizator je pripravil še posladek in to je hrbi Žerjal oz kamnlom, katerega je potrebno prečkati pred prihodom v cilj.

Hrib sam po sebi ni nič posebenga, a po 90+km in slabih 6000 višinskih metrih je tudi takšne hribček kar precejšni zalogaj. Tukaj sem prvič na tekmi začel klet na hribe in strmine a tudi ta klančina je bila hitro za mano.

Tako sem po spustu prispel na asfaltno cesto, kjer sem se samo še sprehodil čez cilj ter z časom 24:54:17 postavil mejo svojim zmoglivostim ter pogledlo vsem kateri niso vrjeli da sem tega sposoben.

Tukaj bi se rad zahvalil Sandiju in Nuši za čakanje v cilju ter prevoz domov, ter vsem kateri ste vrjeli vame in me na poti do tega podpirali. Zagotavljam vam da se tukaj moja pot norih idej in izletov ne zaključi in lahko rečem samo to vidimo se v letu 2025 katero bo polno izzivov, morda malce manj tekmovalno a bolj pestro.