Lansko leto sem se prvič preizkusil na ULTRA razdalji. In vse, kar lahko rečem, je, da ni bilo lahko. Letos sem se odločil ponoviti izziv. Kako mi je šlo, pa v nadaljevanju.

Preden gremo na moj tek, bi pohvalil organizatorje, saj so pokazali, da je KOF res odličen dogodek, kjer se splača počakati v cilju, kaj pojesti in popiti ter se podružiti s sotekači.

Sedaj pa na sam tek. Tridnevno deževje je dobro razmočilo teren, zato ni težko ugotoviti, da je drselo i n bilo blatno. A to ni izgovor za moj slab tek. Tisti dan žal nisem bil pravi. Preveč stvari mi je šlo po glavi, in nisem mogel najti pravega ritma. Za povrhu vsega sem že v prvih 5 km izgubil vse svoje vrečke magnezija. Res iz srca hvala vsem sotekačem, ki ste mi pomagali.

Do prve postojanke (ki bi morala biti druga, a smo prvo prehiteli) sem prišel v zadovoljivem času in še kar dobro. Naredil sem začetniško napako, saj sem se prehitro podal na traso in prvih 10 km lovil prvo ekipo (ekipo zmagovalcev). To me je v nadaljevanju stalo veliko časa, saj sem nepotrebno trošil energijo in tudi mišice prehitro načel. Brez magnezija pa se te niso uspele vsaj za silo zaceliti.

Tako sem na 26 km, na 7. mestu, srečal medveda in družino divjih svinj. Priznam, da me je srečanje malce presenetilo, in sem zmrznil. Ko so živali ugotovile, da so pametnejše od mene, so šle stran, in tako sem nadaljeval. Vedno počasnejši tempo in vedno bolj boleče noge. Na 50 km sem bil že pošteno izmučen in iz sebe ter sem komaj čakal okrepčevalnico. Na srečo me je tam čakala ekipa RIBNICA TRAIL, ki so bili veseli in so mi vrnili malce energije. Skupaj smo zapeli "Veseli Ribnčan" in tako pregnali misli na krče. Po dopolnjevanju vode in Coca-Cole sem se odpravil naprej z mislijo: "saj je še samo 10 km."

A sem se uštel, do naslednje postaje je bilo še 11 km, nato pa še 2 km do cilja. Zadnje 3 km sem preklinjal, saj nas je namesto ravnine čakalo še 3x vzpon, kar bi v normalnem stanju opravil z lahkoto, a po 60 km nisem imel več volje. Ko sem videl znani travnik, sem pospešil korak, prišel do mesta, se zagnal čez zadnjo strmino in prišel do makadamske poti okoli Rudniškega jezera. Tako me je čakalo samo še 500 m teka do cilja in nato skok v prijetno hladno vodo.

V cilju sem si privoščil pico in kozarček piva ter tako proslavil, da sem prišel v cilj. Sam tek je bil katastrofalen, naredil sem preveč napak in tako v cilj prišel z izredno slabim rezultatom. A vsaka tekma ti nekaj da, in iz te sem se veliko naučil. In tudi veliko predelal v glavi. Saj je tek moj ventil, ki mi pospravi podstrešje.

Sedaj, ko sem se delno regeneriral, se že posvečam naslednji tekmi, ki me čaka v nedeljo na domačih Golteh.